Avstralski Aborigini pravijo, da se po celem dnevu hoje ustavijo in počakajo, da jih duša dohiti…

Ampak, Žiga nikakor! Je namreč neustavljiv, poln nenavadnih idej in vizij. Ob energiji, ki jo izžareva postanem vedno dobre volje, vsakič pa sem dobesedno fascinirana nad njegovo visoko stopnjo čustvene inteligence. Pa se vendar obenem počutim tudi nenavadno, saj se moram včasih dobesedno uščipniti v lica, da dojamem kako mlad je še pravzaprav?!

Ob neki srečanju, mi je tako mimogrede omenil:«Napisal bom knjigo.« Ob poplavi njegovih že sicer sijajnih domislic, se mi je ta zdela še najbolj logična, ampak preslišala sem bistven podatek, da je knjiga praktično že pred izidom in ob naslednjem srečanju mi jo je že potisnil v roke. Srečno knjigo! Na hitro sem jo preletela in priznam,ob branju uvodnika postala skeptična. Sem poklicno deformirana bralka precej zahtevne literature in nikoli nisem bila ljubiteljica raznih priročnikov o osebni rasti oziroma podobnega čtiva. »Mea Culpa«, ampak ljudje smo pač različni. Šokirana nad dejstvom, da imam v rokah čisto zaresno knjigo, sem se iz spoštovanja do prijatelja odločila, da jo bom le na hitro preletela. In sem se najedla zarečenega kruha. V hipu. Knjiga ne obljublja gradove v oblakih, čeprav z naslovom v tej smeri provocira. Danes mi sicer ne more več spremeniti tok življenja, saj sem svojo pot prehodila že skoraj do druge tretjine in tudi sicer sem si zgodaj izgradila vizijo, ki me je gnala naprej. Bi mi pa v trenutkih dvoma in negotovosti zagotovo pomagala. Žal mi je, da mi ni prišla v roke, ko sem imela osemnajst let saj je ideja, ki jo ponuja dovolj nora, da bi se me takoj prijela. Toplo jo priporočam. Predvsem mladim! Lahko vam služi kot subtilen dnevnik lastne usode, kot ogledalo, ki vas opozarja nase.